Butec sem, je spet ponovil in stopil izza debla. Iza, ki je prišla iz cerkve, ko je župnik že oddrsal proti farovžu in ko je mežnar že začel ugašati sveče in luči, je zastala pred njim in se mu zazrla v oči. V večerni temini je bil njen obraz še bolj bel in neznansko bela je bila tudi njena dlan, s katero si je odmaknila tisti pramen z obraza.