Njena usta so bila vseskozi zatiščana, kot bi jih ožila neka grenka šoba ‒ le včasih kdaj, na hipe, lepa, polna. Halgatu se je vse bolj zdelo, da si je zdaj, namenoma, oblačila prevelika, plahutajoča oblačila, kajti ko jo je tako vse te dneve skrivaj pogledoval, je pod tkanino zmeraj bolj razbiral vznemirljivo popolnost njenega telesa. Pred cerkvijo je Iza stala le toliko, da je prišepal mežnar, ki je odklepal vrata.