In prav nič se ni začudila, ko ga je zdaj tu našla ‒ v znak ležečega in nebogljenega kakor dojenčka. Le dolgo se je sklanjala nadenj, si ga celega ogledovala, potem pa mu je položila dlan na čelo in mu nekaj šepetala. Ker jo je želel slišati, se je kljub bolečinam dvignil in prislonil uho k njenemu temnemu obrazu.