Tega, da jih, Ciganov, nekateri niso marali, je bil sicer vajen. Prepoznal je njih napuh, zahrbtnost, odkrito sovraštvo ‒ toda v Filipovem pogledu, ki se mu je kdaj pa kdaj, najverjetneje nezavedno dotipal, potem pa, ko bi se že skoraj spogledala, se je bliskovito odmaknil, je bilo nekaj še strašnejšega. Neka stud, neka ugaba ‒ in neki čuden strah obenem.