Kakor se Halgato ni spraševal, kaj se Pištiju dogaja za tistimi velikimi vrati, skozi katera mu je zmeraj prihajal naproti, tako tudi Pišti raje ni drezal vanj. Veliko laže si je sicer predstavljal njegova samotna popotovanja, njegove tihe ure v priložnostnih bivakih, njegovo vsega polno pesem, ko se je le-ta sama od sebe zganila, in njegovo lakomno muziciranje navsezadnje, ko je bil žejen, lačen, ali ko se mu je zazdelo, da ne bo dobil dovolj denarja. Toda, vedel je, da Halgato te svoje muke ne želi priznati in da se je tudi ne želi odreči.