Šele potlej je res na dolgo potegnil z lokom in še zapel iz globokega grla: Čigava koža najbolj diši, čigava pesem rabi moj glas? Ta napev se je Halgatu delal vsa ta leta, ko je vztrajno lezel iz kraja v kraj in izpolnjeval obljubo, ki jo je dal Pištiju. Bil je pravzaprav misel, ki se mu je vprašujoča zataknila in ni terjala odgovorov.