Prestavljal mu je dlani po kobilici in mu pomagal voditi lok, da so tudi strune le ječale in cvilile. Mati Tereza je to martrarijo nekaj časa molče opazovala, nato pa se ji je deček vendarle zasmilil in je jela staremu vrešče dopovedovati, naj otroka, vsaj zdaj, ponoči, pusti pri miru. Toda Mariška, ki je ves čas pogledoval k vhodu, kot da bodo oznaši zdaj zdaj pokukali skozi plahto, jo je le odrival in jo nekajkrat celo kresnil z violino.