Noži so topi in v piskrih so luknje ‒ staro železo je to in vrag ga jemlje ‒ jaz pa se pač ne morem na stotero delov raztrgati. A če se že ne morem raztrgati, je pa vseeno prav, da grem naprej tja, kjer me naj bolj potrebujejo, je otresal in plahutal. Ker, poglejte, je segal v notranji žep po kuverto, ki je seveda ni izvlekel, celo po pošti so poslali pome, sam prvi odbornik je napisal pismo: ‚Pridite, gospod Bumbaš, takoj pridite!