Bil je pač spet sam. Kot lesena goba prirasel na brvno ob cimpru ‒ in tudi sicer nič bolj kot taka goba živ ‒ je po ves dan vlekel le eno samo leno misel. Pa še ta se mu je ponavadi tako razpotegnila, da potem ni več vedel, kje in zakaj jo je sploh začel.