A Mariška ji za tako skrb in nego ni bil posebno hvaležen, kajti neke nevidne rane so ga očitno še huje ske lele. Baba Hotile mi je stokrat privoščila, da bi mi vzeli glavo ‒ zdaj pa mi jo potem res bodo! je ponavljal. Prekleta, prekleta, prekleta, stokrat prekleta baba Hotile in njena nora pamet in njena nora glava! je besnel ležeč na pogradu.