Dokler se ju trgovci niso naveličali in ju jeli odganjati, sta namreč lahko lepila nosove na izložbeno steklo in kukala v prostor, ki se jima je zdel pravcato razkošje. S pogledi sta lahko otipavala, s pogledi sta lahko snemala s polic, s pogledi sta lahko okušala ‒ še sama nista prav vedela, kaj ju je delalo bolj nenasitna: radovednost ali lakota. In včasih sta kaj prepoznavnega celo zavohala.