Postala sta dobra prijatelja in deklica mu je naposled zaupala, kako so se zgodili te njeni čudeži. Ko je izvedel, da je moral njegov hlevar vso pot tiščati svoj gizdavi nos goski pod rep, ga je popadel tak smeh, da se je kar valjal in valjal po tleh. Ko pa je le prišel k sebi in mu je Jerica s pozlačene grofovske oprave pobirala gosjo nesnago, jo je prijel za roko in dejal: »Dovoli, da ti zdaj tudi jaz zaupam svojo skrivnost.