Bila je to samo ena izmed hudih nesreč, ki so tisto pomlad doletele ljudi ob mogočni in nepredvidljivi reki. A živeli so ob njej takrat še tudi ljudje, ki so si radi pomagali v stiski, zato je tod zmeraj znova dozorelo klasje in so se zavrtela mlinska kolesa. »Še zmeraj čakam, da mi poveš, kaj bova zdaj, ko sva ostala brez vsega?« je dejala Gabrijela, ko se je povodenj polegla in se je reka vrnila v strugo.