Marko je prosil in rotil očeta, naj se še pravi čas umakne z brega, saj še s takimi napori tu več ni bilo mogoče pomagati. Usoda njihovega mlina je bila v tej strašni noči le še v božjih rokah. A ko so jeklene vrvi, ki so držale mlin, začele druga za drugo popuščati, je starec povsem poblaznel.