Ko je stari mlinar izvedel za njuno ljubezen, je tako zarohnel, da so se še ribe v reki potuhnile. Premetaval je najtežje vreče, kakor da bi bilo v njih le perje in si obljubljal, da bo sina pošteno premlatil z lopato za zrnje. Ko pa je šla prva jeza iz njega, je seveda doumel, da s silo ne bo ničesar spremenil.