Lajoš je v snu slonel na pogradu in stiskal med prsti drobno bakreno posodico, ki jo je na usnjeni vrvici nosil okoli vratu. Tiščal jo je k licem, jo poljubljal in šepetal: »Ljuba moja mati, ti ki si vedela, kaj je ljubezen, saj si ljubila Cigana in si se morala zaradi tega odpovedati vsemu drugemu, vsaj ti me zdaj gotovo razumeš. Tako pa tudi jaz končno razumem, da je to tvoje srčno darilo, ki je bilo vse, kar si mi lahko zapustila, vredno neizmerno več kot vsako drugo bogastvo.