Neko jutro je mlinar naprosil mladega kočijaža, naj odpelje v belo vilo na koncu ulice vrečo najboljše pšenične moke. Usoda pa je hotela, da je bila Angelika takrat že na vrtu, kjer so ji služabniki ravno postregli zajtrk. Lajoš se je zazrl v njene velike rjave oči in ni več mogel odmakniti pogleda.