Ko je prvi sončni žarek pokukal izza obzorja, so ju stražarji tesno objeta privedli na grad. Grofu, ki je po prečuti noči spet zagledal svojo edino hčer, je vztrepetalo srce in s solzami v očeh je dejal: »Šele sedaj verjamem, da sta si resnično usojena, da pripadata drug drugemu in da vaju nobena sila tega sveta ne more več loči ti. Oprostita mi, prosim, da sta morala zaradi moje slepote toliko trpeti in bodita srečna.«