Zaliko so služabniki odvedli v pozlačeno kraljevsko kočijo, Gusti pa je ostal sam na prašni poti. Potoval je od križišča do križišča, od vasi do vasi, iz mesta v mesto, kakor je potoval vsa ta leta, le da je bila njegova pesem zdaj žalostna. Pel je o svoji brezmejni bolečini, da so poslušalcem prišle solze v oči, pa tudi pri srcu jih je stiskalo, a pomagati mu seveda ni mogel nihče.