»Samo to sem si ves čas želel, da bi te lahko še enkrat objel. Potem pa lahko stopim tudi pod vislice, če bo treba,« jo je nežno dvignil v naročje. »Moj ljubi Tomaž,« je od sreče zajokala grofova hči in se ga oklenila okoli vratu, »nikoli več te ne izpustim, četudi bom morala s tabo pod vislice.«