»Ničesar drugega si ne želim kot le ta ravninski veter v laseh in Gustijevo roko, ki me varno vodi po še tako zaraščenih poteh,« mu je dopovedovala Zalika. »Kdajkoli si boš to zaželel, rada prideva na dvor in se poveseliva s tabo, a zdaj me prosim pusti z njim, ki ga imam najraje,« ga je skušala prepričati. A le kraljevičeva beseda je bila seveda tista, ki jo je bilo v deželi treba spoštovati.