Videč, kako je keber pevca Keberskega namesto v zračne višave proti Parnasu zanesel v bližnje blato ter ga ondi odložil, zaplače milo iz žaljenega želodca: »Ti bodeš črvem v želodci segnil, ti rakov z mesom ne bodeš redil, oh, ne bodeš redil! Ko v vodo bi keber zanesel te bil,tud′ jaz bi se tvoje kože lotil, oh, kože lotil!« O človeče, ali čutiš globočino in tehtnost rakovega občutka?