Joj, kako bi hlastnila po njem! Pa tudi raki, bratje njegovi, ščipali bi od tolikega trpljenja onemoglega siromaka od spredaj in od zadaj in bi kose živega mesa trgali z njega. Zato, moj rak mekuž, po svoji stari navadi ostani lepo v zavetju in zavleci se v najmirnejši kotiček ter počakaj štiri ali pet dni, da ti kitin in apno utrdita novo kožo, da boš mogel pogumnega srca zopet zabroditi v motne valove in prerojen junak čilih moči stopiti na staro poprišče, kjer ‚... somov vojska pod vodo ne mine in drugih roparjev v dnu globočine.’