Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si odpočije; tu hitijo drugi še neutrujeni na bojišče ‒ novi boj, nova junaštva, pa zmaga se ni še na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito s padlimi junaki. Le majhna tropa se še bori, pa utrujena po dolgem boju omaguje ‒ kar privrši iz zatišja četa čvrstih spočitih rjavih vojakov in zopet se vname »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje«.