Ko je zmagala enega sovražnika, vrže se na drugega in tako dalje toliko časa, da je ona zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen. Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsi na tleh leži in se že ne more več gibati, zgrabi še sovražnika, katerega more doseči; celo, ko je že mrtva, se ne odpro čeljustnice, katere je v smrtnem borenji zasadila v sovražnika. V svoji gorečnosti napade celo kakega prijatelja, pa kmalu spozna svojo zmoto, poboža ga s tipalnicami, kakor bi ga hotela odpuščanja prositi, in potem se toliko srditeje vrže na svoje dušmane.