Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjami usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, jim zlajšati njih usodo kolikor moči. Delati morajo kakor druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredo ven, kako delo opravljat, gre ena črnih kot birič z njimi in, če se obotavljajo, priganja jih k delu, česar pa največ ni treba. Dan za dnevom preide, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela svoji gospodi.