Na Golovec sklene zopet iti in tam pojde od griča do griča, od grma do grma in povpraševal bo po svoji dragi, in prej si ne bo dal pokoja, da jo bo našel, ali pa da bo vsaj zvedel, kaj se je zgodilo z njo, ker še »Enkrát videt′ želi podobo milo, pozdravit′ prejšnjega veselja mesto:
al′ srečno je prestala časov silo, al′ njeno mu srce še bije zvésto, al′ morebit′ pod hladno spi gomilo, al′ premagalec mu je vzel nevesto, al′ živa, al′ mrtva je, zvedet′ more, ločiti pred se iz sveta ne more.« V teh mislih ga sladki sen zaziblje nad breznom.