Slinar je do zdaj mirno gledal na ulice, po katerih so ljudje švigali semtertja ‒ ali nobeden se ne ozre nanj, nihče ne ve za njegovo žalost. Zdaj je jel laziti po svoji ječi; vse je ogledal, vse je otipal, ali stena se nikjer ne udà, povsod je enako gladka in trdna. Ko tako ogleduje in poskuša, pride do stropa svoje ječe; précej, ko stopi nanj, pove mu noga, da je strop od drugega blaga, kakor stene.