Pa kakor živa duša ni brez vseh slabosti, imel je tudi on eno, ki je bila kriva, da je moral marsikako grenko požreti od roditeljev in bratov svojih: bil je namreč zelo len. Poleti je rad ležal v senci in gledal oblake, kako jih jug podi čez Krim, ali pa je ogledoval staro Ljubljano, kadar je ni zakrivala megla. To se mu je bolj prilegalo, kot da bi se bil trudil in si kruha služil v potu svojega obraza.