Razvrščeni ob dolgih mizah smo zdaj sedeli in na opomin gospoda župnika, da nismo tiči, ki živé od petja, segali smo po pečeni telečini in telečjih stegnih, po prašičjih kračah in plečih, in po drugih dobrotah, ki nam jih je pošiljala gospodinja, mati županja. In zopet se oglasi gospod župnik, meneč, da na Krasu je vse dobro, razen ‒ vode, da torej moramo zalivati s črno božjo kapljo, kar smo tudi vestno izvrševali. Ko smo tako popolnoma zadovoljili slabši, pa ravno zato mendà sitnejši in brezobzirnejši polovici svojega bitja, nadaljevala se je zabava, ki je, ako mogoče, bila še živahnejša in zanimivejša, nego ona pred večerjo.