Med vsemi Slinarji, kar jih je v tem času tovorilo po Golovcu, bil je eden poseben korenjak; nihče drug ni imel tako lepo pisane hiše, kot on, nihče se ni mogel ponašati s tako lepo vzrastlimi rožički. Pa kakor živa duša ni brez vseh slabosti, imel je tudi on eno, ki je bila kriva, da je moral marsikako grenko požreti od roditeljev in bratov svojih: bil je namreč zelo len. Poleti je rad ležal v senci in gledal oblake, kako jih jug podi čez Krim, ali pa je ogledoval staro Ljubljano, kadar je ni zakrivala megla.