Po igri smo čuli zopet nekaj petja, namreč Ipavčevo »Domovino«, ki je posebno dopadala in potem še po vrhu Medvedov »Mili kraj«. Ena in druga teh pesmi je polna melodij; vsak slovenski poslušalec, če tudi ni strokovnjak v glasbi, jo lahko razume, vsak hitro čuti, da je to cvet iz domačega vrta, da je nekaj njegovega: to mu govori k srcu, to ga boža in ob enem povzdiguje. In ravno s tem se mi je »beseda« na Krasu prikupila, ker je vse, kar se je predstavljalo, govorilo in pelo, bilo primerno poslušajočemu občinstvu.