Nehoté sem jel hitreje stopati med neskončnimi, iz sivega apnenca zloženimi ogradami. Pred menoj se je vzdigoval širok vrh golih reber, pod njim je po pohojenem kamenju bilo poznati slabo stezo, ko pa se po njej popnem na razbreg, ugledam pod seboj prijetno dolino, premreženo z vinskimi trtami, a oka v tej mreži so bila zadelana z brstno, kakor smaragd zeleno ozimino, konec polja pa je stala velika, skoro trgu podobna vas. Radostno je plavalo oko po krasnem zelenilu, ki je ugajalo tem več, ker je bilo oko utrujeno sive enoličnosti.