Kakor pravi popotnik, tako si on tudi nikjer »‒ ‒ ne sezida koče, postélje si ne póstelj′ce, oblak nebeški ga odeva, in posteljo mu zemlja dà, ko obudi se zora dneva, sonce ga dalje popeljà.« Tretji dan pride do »Cesarskega grabna«, ki je bil po stari navadi suh, kar je bila za Slinarja velika sreča, ker ni znal plavati. Ko stoji na bregu in z očmi meri globoko brezno, prestraši se nekoliko; videl je namreč, da bo treba veliko dni, predno priroma do ónkrajnega brega in da Ljubljana ni tako blizu, kakor si je revež mislil.