Takrat mi ni pomagati, ne odleže mi, predno nimam v roki »popotnega lesu«, za seboj mestnega ozidja. Na takih potih ne vozim se rad na kolih, še manj po železnici, ogibljen se celo velikih cest. Rajši hodim po slabih kolovozih, držečih od vasi do vasi, po mehkih stezah ob šumečem, z grmovjem obrastenem potoku, ali skozi hosto od hribovskega selišča do samotnega lazarja.