Ko pa ugleda očeta, ki mu z obrvmi miga in žuga, se preplaši in spusti vse glasove v tako čudnih kadencah, da človek ne ve, ali je to vrisk navdušene in prevzetne umetniške duše ali je vzdihljaj zamorjenega genija. Včasih se sredi igre spozabi, pa zarezgeta in poskoči kot mlad konj, ki še ne pozna ojnic. »Extrem auftollen und jucheen«, te besede nekega pesnika, se našemu frularju podajejo, kot bi bile njemu pomerjene.