Slinar je hodil zdaj po vrtih in travnikih; mudilo se mu ni nikamor, ker misel, vrniti se na Golovec, bila ga je po tisti ponočni prikazni minila. Sam ni vedel, zakaj se je spravil na voz, ki je stal na veliki cesti pred neko krčmo. Ko čez nekaj časa pride vozu gospodar iz hiše, sede na voz in požene, odpelje tudi Slinarja po Dolenjski cesti.