Sonce je že visoko odskočilo od gora, ko se je naš zlatokop napotil proti Bregu, prvi vasi na beneški strani. Tu si je v krčmi dodobra okrepčal onemoglo telo in se potem razpoložil po klopi ob zidu ter nekoliko zadremal na zlatem, četudi trdem vzglavju. Na daljnem potu se je vstavil še v Sv. Petru, ker so mu rekli, da ondi bivajo zadnji Slovenci, s katerimi se lahko še po domače govori.