Čerinu se je pa zdelo, da mu starec vidi na dno duše in vsaka njegova beseda ga je zapekla kakor živ ogenj. Zatorej se ga je tudi na lepem potu ogibal. Ko je zdaj moža ugledal pred seboj, ni si nič pomišljal, temveč krenil je v stran in skočil v jarek, kjer je curela plitva vodica.