Danes je prišlo ritmajstru povelje, da mora v treh dneh iti odtod v Ljubljano, ondi bo naposled zvedel, kam ga vede pot. Ritmajster je bil kakor vojak navajen takega nemirnega življenja in dozdaj ni mogel ravno reči, da bi bil kakšen kraj zapustil s težkim srcem ‒ ali danes se mu je tresla roka, ko je odprl list in hitro prečital suhoparne vrstice. Možini je bilo prav žal, ko je zvedel, da ga bodo zapustili gostje, in niso bile le prazne lepe besede, ko je zagotavljal ritmajstru, kako težko ga bo pogrešal.