Vahtmajster se je delal, kakor da ni slišal teh besed, ali on jih je slišal ‒ in dobro razumel.
Dvanajsto poglavje Neki popoldan ‒ bilo je že proti koncu meseca listopada ‒ sedi Mokošinyi sam v hladnici grajskega vrta ter se pogostoma ozira po stezi, ki drži od hladnice do grada. Listje, katero je poleti tako gosto obraslo hladnico in delalo prijetno senco, ležalo je zdaj na tleh, mrzloten veter je pihal in prve snežinke so jele padati izpod sivega neba.