Levka je napravila malo večerjo, poslali so po župana, po Mohorja in na vahtmajstrovo željo tudi po Miška, katerega so pa le siloma spravili s seboj. Bili so dobre volje, le Mišku je bilo nekako tesno, ves večer je bil tih in pogostoma je plašno pogledoval skozi okno proti cerkvi. Ko so odhajali, šepne Levka na vratih vahtmajstru: »Da ste govorili prej, ne bi bila prebila toliko težav in bridkosti.«