Danes ji je bolje; ko se je zjutraj zavedala, bila je njena prva beseda: »Anica!« in zdaj mora ves čas pri njej sedeti; če le odmakne pete, kliče jo že in tudi sicer je vsa drugačna. »Mi mislimo,« tako je končala dekla, ki je pripovedovala to novico vahtmajstru, »mi vsi mislimo, da jo je ponoči luna izpeljala in da se je zunaj prehladila.« Vahtmajstru se je ta bolezen zdela kaj čudna.