Najrajši se je držal mesarjev, pomagal jim kupovati in piti in sploh se je vdal v voljo nebeškega očeta, ki redi ptice pod nebom, ki tudi nikoli ne sejejo in ne žanjejo. Tisto popoldne, ko so župan prinesli žalostno novico iz mesta, prebudil se je Matizelj ravnokar v svislih in, premišljuje nečimrnost tega sveta, je stopal počasno po vasi. Kar zasliši županov glas: »Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš!«