Posebno rad je s seboj jemal Miška, ker je bil njegov najstarejši drug in prijatelj in zaradi dobrovoljnosti njegove ga je imel rajši od drugih. Miško je bil sicer poštena, ali nemirna duša; njemu ni dalo nikjer miru, vedno je imel kako burko v glavi in če je včasih zamišljen lazil okoli, tedaj je vahtmajster precej vedel, da Miško kuha in snuje nove naklepe. Miško ima eno edino željo, ki ga pa navdaje, odkar se je zavedel svoje pameti, in ko bi se mu ta želja izpolnila, rad bi dal nekoliko let, kar mu jih je še namenjenih za življenje.