Luna je že visoko priplavala, pevke na vrtu so že davno umolknile, ko leže k pokoju. Njegova zadnja misel je bila mlada neznana pevka in sklenil je, da jo jutri obišče. Drugi popoldan je vahtmajster položil pero prej iz roke, nego navadno; tudi se je skrbneje napravljal in morebiti ni kmalu tako dolgo stal pred zrcalom kakor danes.