Že na pol v spanju je še vedno mrmljal: »Baratom-čeketeh-arom-neč-et-hat-baratom (Prijatelji-eden-dva-tri-štiri-pet-šest-prijateljev!«) in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potolažila se je šele zjutraj, ko se je Mohor prebudil kakor pošten Kranjec; madžarski šteti že ni več znal, le baratom mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa Mohor najbolj čudil, bilo je to, da mu ona ni ničesar očitala in da ni šobe napela po stari navadi.