Župana je pa v tem imelo kaj hudo, glavo si je podprl z obema rokama in je mislil na vse strani, kako bi si pomagal v tej zadregi. Ali naj premišljava, kakor hoče, naposled se le vedno zmisli na ‒ Matizlja. Matizelj je bil edini človek v vasi, ki je znal za silo nemški brati in govoriti, seveda razen grajskih, s katerimi pa župan ni imel rad opraviti, ker je imela soseska z graščakom veliko in staro pravdo zaradi nekega gozda. Ali z Matizljem je bila spet grozna sitnost.