Mokošinyi je stal kakor od strele zadet; zdelo se mu je, da je odzvonilo njegovi sreči, čutil je, da je odveč zdaj med temi ljudmi. Solza bridkosti se mu utrne in s pobitim srcem zapusti sobo. Zunaj ukaže služabniku osedlati konja, poroči hišni, naj ga izgovori pri gospodi in potem zdirja proti veliki cesti.