Tone je previdel, da tu ni časa dolgo premišljevati, zgrabi z eno roko culo, z drugo pa Martinčka, ki se je tresel ko šiba na vodi, in ga hitro potegne v mlado smrečje. Potem hiti čez skalovje, Martinček pa za njim in šele pri Hudem breznu se ustavita. »Zdaj mora pa najprej tole proč,« spregovori Tone in vrže culo v brezno, potem se skrijeta v senco pod viso ko skalo, kjer ju nihče ni mogel ugledati, onadva sta pa na razsvetljeni poti videla vse.